Življenje brez avta

Danes je četrti dan brez avta in že zdaj sem polna vtisov. Z zapisi sem malo v izostanku, ker mi bloga prej ni uspelo postaviti. Zato današnji blog posvečam prav temi, ki me je spodbudila, da sem sploh začela.
Odločitev, da zamenjamo avto za manjšega je predvsem razumski, varčevalni ukrep. Pol manjši avto, pol manjši stroški, toda tudi pol manj prostora. S slednjim se bomo spopadli čez dva meseca, ker bo na nov avto treba počakati. Ta novica nama sprva ni šla najlepše v uho, po kratkem premisleku pa je obema hkrat v glavo šinila ista ideja... kaj pa če.... bi bila ta čas brez avta? Ocenila sva, da si to za neko obdobje lahko privoščimo. Glede na to, da oba delava doma, do vrtca imamo petnajst minut hoje, javni prevozi so tudi urejeni, poletje je... Če bi me kdo vprašal pol leta nazaj, si življenja brez avta ne bi znala predstavljati, a poletje s svojimi petindvajset plus, naredi svoje.

Sreda, 4. julij

Posledice sem občutila že prvi dan, ko sem po dolgem času prehodila pol Ljubljane, nazaj domov pa me je fino pozibaval vlak. Sva ugotovila, da se z vlakom skupaj sploh še nisva peljala! Sprehoditi se je bilo treba potem tudi do vrtca in nazaj, zato sem zvečer lepo obarvana in od hoje izmučena brez težav zaspala.

Četrtek, 5.julij

Naslednji dan smo vstali malo prej in ker sva malčka na pol poti naložila na rame, smo prispeli pravočasno. Ne spomnim se kdaj smo se toliko smejali na poti v vrtec. Ponavadi se je nerganje vleklo od oblačenja, obuvanja pa do vrtca. Popoldne se je romantika razblinila z oblaki, ki so gnezdili na nebu in grozili iz vseh strani. Novi dežnički so se izkazali kot eno lepših presenečenj zadnjega časa in navdušenju ni bilo ne konca in kraja.

Petek, 6.julij

Nad dežnički sta bila celo tako navdušena, da sta jih naslednje jutro hotela vzeti s sabo, čeprav je sonce sijalo v vsej svoji lepoti. Ker sem tokrat z njima šla sama, dežniki so bili pa samo v napoto, sem do vrtca potrebovala petinštirideset minut. Prva težava se je pojavila, ko je bilo treba k Petri (Mali zakladi) po mojo rozasto dekico z metuljčki. Iz zagate me je rešila Urša, s katero ne najdeva časa za kavo pa delava v isti hiši (Viktorius). Priznam, imela sem malo sreče, da je tudi ona šla v Ljubljano ampak kljub vsemu življenje dobiva povsem novo dimenzijo. Pred nami pa je še cel kup dogodivščin, ki jih drugače ne bi bili deležni.











Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...